Junak jezdi v daljavo
v boj za svoje ljudi,
mala deklica alostno,
poje v zadnji pozdrav,
saj ne ve,
kdaj mu spet pade v objem in ne ve
ali sploh e v tem ivljenju, o le
glej mladi bojevnik,
razum naj vodi pogum,
mlaj je poslednja luÄ pred
viharjem kopij in ostrih sekir,
v zraku lebdijo imena za plen,
slii se prvi nemir...
Junak se je vlegel
na zemljo polno krvi,
sama deklica s sklonjeno
glavo nosi cvetove v spomin,
skrivljeno jeklo poÄiva na tleh,
konec je vsega in konec vseh...