Rojen otrok,
to edino dekle v familiji.
Ne vem, zakaj
slabo o njej sliim, a potem:
Vidim njen obraz in telo,
v oÄi ji zrem, modro nebo
in v dui vse drugo je kot zlo.
In le te divje oÄi in to noro telo,
ne vem, kako na nogah stojim?
Ubit razum, kako zabilo mi je srce,
samo e danes sem tak a drugi dan znorim.
ZveÄer junak,
a zajec v grmu sem v temi.
Do kam naj grem,
da ne bom ostal brez vseh sledi?
A le njen obris sanjam, ko spim.
In le glas iz ust njenih lovim.
Do nadaljnega komajda ivim.
Me rana skali, zaledenela me kri napaja,
preveliko dozo lepega sem dobil.
A, ko pomislim le, da v bistvu sem sreÄen,
v barvah je naenkrat spet vse..
In e naprej, le mavrica vse bolj bledi,
morda le nebo se temni,
jaz vidim le par, ki odslej
z rokami se zdravi in poglej,
te roke so v ustih bile
in niÄ ne boli je le naÄin,
polepa ti dan in spomin,
le juban ti besno, le juban ti besno, le juban ti besno
daj e ti, daj e ti, daj e ti,
Je zame arest azil? Je zame arest azil? Je zame arest azil?