Skrit v morju,
potopljen v svet Dalantika
je klan "malih ljudi"
sklenil svoja verovanja,
koder naj se vidi,
naj se vidi smeh ujet
med utopije utrganih pojav
in ideje kvazi velikih ljudi.
Sli?i se lepo:
druga du?a, isti material,
vsaka roka, lice in telo,
vsaka pamet gre v nebo,
ko se nemir ovija,
ko se mir ubija vsem zaznamovanim
in le "pes" na steni bo ostal,
nekaj let, ljudi zaznamoval.
Naj se vidi,
naj se vidi Svet ujet
med iluzije strganih pojav
in idejo Bog, v kar naj bi veroval,
naj se vidi,
naj se vidi v srcu "malih",
ne na steni.
O, hej, hej, hej, ti v ?rnem,
verjame? ali ne, ti bo? strah popil.
In hej, hej, hej, ti zeleni,
s ponosom in sre?o te bodo zbil.
In hej, hej, hej, ti v belem,
si sploh kdaj razumel, kar si drugim pel.
In hej, hej, hej, le do kam pelje tale cesta,
kje so meje?
Saj je dovolj ?e to da mali
nima pojma, kje in kdaj nocoj bo spal
in ?e bo jutri vstal; pa naj te paranoja davi,
paranoja davi in utopi,
zakaj ubijali so,
ubijali so le povabljene.